Italijanski duhovnik in duhovni pisatelj Luigi Maria Epicoco v tej knjigi za nas in z nami ponovno prebira Markov evangelij. Verjame namreč, da je to evangelij, ki resnično pripoveduje o človeku Jezusu, in zato, kot vsak človek, globoko doživlja vse človeške strasti: ljubi, se jezi, graja, sodeluje. Obljublja, da ne bo nikoli več delal čudežev, a ko se sooči z gobavcem, ki mu reče: »Če hočeš, me lahko očistiš!«, se ga usmili in iz sočutja stori še en čudež.
Epicoco piše, da je Markov evangelij katehetski evangelij, ki govori jezik navadnih ljudi, da bi bil čim bolj razumljiv vsem. To je evangelij Jezusa, ki pridiga po domovih in se odloči za »potepanje«, v njegovem pridiganju pa mu sledijo množice ljudi. Avtor nas spodbuja, naj ga resnično spoznamo. Opustimo vse predsodke o njem, vsako skušnjavo, da bi hodili pred njim in mu narekovali, kaj se nam zdi najboljše, namesto da bi mu sledili. Jezus nam razloži pravo logiko križa: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,34), ne iz ljubezni do trpljenja, temveč kot vsakodnevni boj proti lastni sebičnosti.
Marko nam predstavi Jezusa, ki je med grešniki sproščen – celo umre z enim od njih na križu. Ozdravlja tudi v soboto, zna stati ob strani tistim, ki so v resnični stiski, brez hinavščine. Jezus, ki se včasih zdi, da bo izgubil, pa v drugih zgodbah kaže edinstven pogum pri soočanju z izzivi.
Ob Jezusovem vstajenju je drama žena osredotočena na eno samo vprašanje: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Nekaj pričakujemo. Pričakujemo, da nam bo nekdo odgovoril na to vprašanje.
Epicoco nadaljuje: »Vsa naše skrbi so odveč. Zelo pogosto je to, česar se najbolj bojimo, že rešil Bog. Marko nam pripoveduje, da so se te žene ozrle in spoznale, da je bila vsa njihova zaskrbljenost, ki ji je spremljala na tej poti, odveč. Zdaj so bile pred grobom in kamna ni bilo več. Kot da bi nam Marko želel povedati, da po spreobrnjenju ne smemo več misliti tako kot prej, temveč moramo iti po svoji poti na drugačen način. V našem življenju je nekaj bolj zanimivega kot skrb zaradi kamna.«